Vabljeni na predstavitve:

Uvod

Ne glede na okroglost letnic Gregorijanskega koledarja krščanstva in nemara vselej prisotno prepričanje ljudi, da živijo v posebnih zgodovinskih okoliščinah, lahko objektivno ugotovimo, da živimo v času korenitih sprememb. Tako se je v drugi polovici preteklega stoletja, predvsem pa v zadnjih dveh desetletjih, temeljito spremenil način proizvodnje, potrošnje, trgovanja, komuniciranja, vojskovanja, naziranja in nasploh - tako osebnega kot družbenega - življenja. Navedeno je toliko bolj očitno v okviru in z vidika Zahodne civilizacije, ki je vsaj zadnji dve stoletji nosilka tehnološkega razvoja. Spričo njene ekspanzivne narave pa je dandanes praktično vseprisotna - posebej s pomočjo informacijske tehnologije. Ta predstavlja, kot bom skušal prikazati skozi različna področja družbenega, temelj nove dobe človeštva, v katero smo praktično že vstopili.

S pričujočo knjigo želim izhodiščno diagnosticiranje in opredelitev vpričnega stanja nadgraditi s karseda pronicljivo analizo in narediti vsaj korak naprej pri razpoznavanju temeljnih mehanizmov in vzročnih zvez v procesih globalnega dogajanja in topoglednih družbenih sprememb. V ta namen se bom poglobil v okoliščine zatona (Sovjetskega) socializma, kot enega od globalno prevladujočih razvojnih modelov v preteklem stoletju. Pri tem bom iskal vzporednice s Kitajsko - tudi tisto s konca 14. stoletja, ko se je tehnološko superiorna pogreznila v dolgotrajno izolacijo, stagnacijo in nazadovanje - ter obravnaval interakcijo med tehnologijo in družbo. Nadalje bom ugotavljal, ali ni morda ravno obstoj socializma, kot nekakšnega konkurenčnega >antisistema<, botroval bolj humanemu, socialno usmerjenemu kapitalizmu in vzpostavitvi države blaginje. Kakšna je njena perspektiva, jo bo evropsko združevanje uspelo ohraniti, kakšni sploh so dejavniki (dez)integracijskih procesov in ne nazadnje: kakšne so zakonitosti in stranpoti pri vlogi države v odnosu do ekonomije? Ob navedenem skušam predočiti, da živimo v zgodovinskem času menjave ekonomske paradigme, izhajajoče iz bliskovite uveljavitve nove, revolucionarne tehnologije in da se to odraža na vseh ravneh družbenega. Seveda se s tem poraja tudi vprašanje, ali se bo kapitalizem s tokratno revolucijo v načinu produkcije oziroma spremembo ekonomske paradigme izživel; se z vzpostavitvijo resnične globalne ekonomije izpolnjujejo pogoji za njegov labodji spev? Zaradi neizogibnih nadaljnjih vprašanj - kaj potemtakem sledi, kakšne so alternative, obeti ipd. - naj bistveni vzgib zapisanih raziskav, študija, motrenj in dognanj skiciram z že pred desetletjem izrečenim.

"...jutrišnji svet in družba sta nedvomno odvisna od današnjih odločitev in dejanj, ta pa so povezana s posledicami včerajšnjih. Zato je globalno stanje s pripadajočimi trendi potrebno ozavestiti. To lahko posamezniku predstavlja napotilo za akcijo, torej omogoča in nalaga prevzeti družbeno oziroma globalno aktivno vlogo. Gre namreč za eno najpomembnejših nalog in hkrati najtežjih preizkušenj sodobnega človeka: spoznanje, da ni nujnost tista, ki opredeljuje družbeno-zgodovinski tok in sili v pasivno čredništvo, pač pa tudi človekova volja in odločitev - bodisi aktivna bodisi pasivna. Lagodna pasivnost samoumevnega sprejemanja obstoječih vzorcev, mehanizmov in razmer objektivno pomeni strašansko odgovornost. Dejansko je tako človek objekt - skrajni čas pa je, da postane subjekt zgodovine, da preseže družbeno-zgodovinsko posredovano formo samoumevnosti in samoregulacije. "Pa saj nič ne morem" mora izginiti spričo spoznanja dejanskega aktualnega stanja in njegove potencialne samoumevne rezultante. Mi, ki smo med "svetovnimi privilegiranci", imamo posebno dolžnost ravnati kot globalni občani, ukrotiti nebrzdani individualizem in masovno potrošništvo. Na podlagi ozaveščenega posameznika je potrebno vzpostaviti družbeno zavest, izhajajočo iz iskanja in oblikovanja skupnih vrednot človeštva. Znotraj etike globalne družbene odgovornosti pa je nujno zagotoviti individualnost in pustiti prostor vsej raznolikosti, še posebej, ker populizmi, totalitarizmi in fundamentalizmi vedno prežijo na pravo priložnost ." (Verbič, 1997).

Toliko bolj se bom zato, poleg poudarjene ekonomsko-politične perspektive, dotaknil tudi kulturnega vidika. Tega bom obravnaval predvsem v luči vrednot, socialno-vrednotnih orientacij oziroma vrednotnega obrata, ki je v interakciji z omenjeno novo dobo človeštva neizbežen ter ga kaže ustrezno identificirati in diagnosticirati. Posebej s tem namenom sem naknadno dodal še empirično-raziskovalni del. Zaradi tega se na prvi pogled struktura pričujoče knjige morda zdi nekoliko nenavadna, saj je konceptualno razdeljena na dva dokaj samostojna, vendar soodvisna sklopa, ki ju vsebinsko povezuje osrednje vprašanje oziroma problematika. Seveda se kaj hitro pokaže, kako se oba sklopa pomembno metodološko dopolnjujeta in medsebojno nadgrajujeta ter tako zagotavljata karseda celovito sintezo med teoretično-refleksivnim in praktično-empiričnim oziroma raziskovalnim pristopom.

S slednjim želim deloma preveriti, kako se procesi in pojavi, obravnavani v osrednjem delu knjige, konkretno odražajo pri izbranih skupinah in posameznikih. Hkrati pa me zanima, ali je moč od ciljnih posameznikov oziroma skupin pričakovati aktivno vlogo v odnosu do funkcioniranja (globalnega) sistema ter njihovo motiviranost za uveljavljanje morebitnih alternativ in sprememb. V ta namen bom v empirično-raziskovalnem dodatku skušal podati čim bolj dognan odgovor na vprašanje, ali se izbrane ciljne skupine razlikujejo v stališčih oziroma strukturi socialno-vrednotnih orientacij v zvezi z avtoritarnimi tendencami, globalizacijo in zaznavami tako imenovane pravičnosti sveta. Prav tako si bom prizadeval ugotoviti, kakšna je vrednotna struktura oziroma struktura zaznav pomembnosti izbranih relevantnih vrednot znotraj določenih ciljnih skupin. Pri tem bom uporabil vprašanja v zvezi z nekaterimi demografskimi značilnostmi, semantični diferencial oziroma pomenski razločevalnik za evaluacijo ciljne kategorije "globalizacija", lestvico vrednot (s pripadajočimi zaznavami oziroma ocenami stopnje uresničenosti posamičnih vrednot), lestvico >stališč do avtoritarne osebnosti< in lestvico >zaupanja v pravičnost sveta<.

V grobem je torej namen mojega dela, poleg poglobljene obravnave aktualnega stanja ter temeljite analize njegovih vzrokov, tudi soočenje le-tega z informiranostjo, opredelitvami in vrednotenji ljudi. Navzlic dejstvu, da dotična vprašanja zadevajo celotno človeštvo in slehernika brez izjeme, sem v empiričnem delu anketni pristop zavestno apliciral na ciljnih skupinah mladine (v slovenskem prostoru). Natančneje: načrtno sem se osredotočil na del generacije, ki v aktivno, samostojno, kritično(?!) in odgovorno življenje ravnokar vstopa ali je vstopila. K temu me je v dobršni meri napeljala utemeljena predpostavka, da je najverjetneje ravno ta generacija vsaj formalna bodoča nosilka morebitnih korenitih(?) sprememb; ali pač nadaljnje ohranitve statusa quo - predvsem z vidika fundamentalnih in ne sicer nenehnih, a praviloma le površinskih premen. Tako me izrecno zanima sočasni vpliv globalizacijskih in individualizacijskih procesov, ki prinašajo pomembne spremembe življenjskih in vrednotnih orientacij, katerih temelj je v precejšnji meri ravno urbana mladina >razvitega< sveta.

Kot obširneje analiziram v poglavju Vrednote pri izbrani generaciji, naj bi ta živela v večdimenzionalnem prostoru odločanja, ki ne deluje po načelu tradicionalnih vrednot, temelječih na ločenih svetovih (na primer moški/ženski, otroški/odrasel, dobri/zli ipd.) ostrih pravil odločanja (ali-ali), apriornih avtoritet in definiranih identitet. Torej ima dotična generacija, pogosto poimenovana tudi >otroci svobode<, precej spremenljive na primer spolne vloge, večjo mobilnost in močno izražene globalizacijske vplive, kar - kot kaže - omogoča širšo perspektivo in večji izbor. Vrednotni sistem se potemtakem oblikuje skozi iskanje ravnotežja med osebnimi željami, možnostmi in zahtevami družbe - zato naj bi bil tudi sorazmerno nehierarhičen in fluiden ter bolj usmerjen k partikularnim in konkretnim vrednotam. Na videz sicer precej daleč od globalnih, celovitih, tudi ideološko obarvanih izhodišč in vrednot zadnje revolucionarne generacije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tja lahko namreč s precejšnjo gotovostjo umestimo tudi zadnji večji preobrat v sistemu vrednot, zaradi podiranja tabujev in omejitev glede na spol, raso, religijo, spolno usmerjenost in naziranje sveta.

Tovrstni razlagi nemara lahko pripišemo tudi zaznaven premik v značaju nekaterih vrednot - od javne do zasebne sfere. Pomembno drugačen je, na primer, odnos do dela, ki ne pomeni več le tradicionalne plačane zaposlitve in kariere, pač pa vse bolj pomembno realizacijo in rast posameznika na poklicnem področju. Delo naj bi bilo zanimivo, ustvarjalno ter igralo pomembno vlogo pri iskanju smisla življenja. Podobno je po drugi strani - a še kako v istem kontekstu - s partnerskimi odnosi in skupnostmi, vprašanjem formiranja družine in starševstva, česar se temeljiteje lotevam v poglavju Nastavki nekaterih drugih političnih in kulturnih implikacij informacijskega kapitalizma.

V tej luči želim izrazito opozoriti tudi na odnos med aktualnim in potencialnim ter problematizirati odprtost prihodnosti v perspektivi zatečenega stanja, ob nenehnem poudarjanju vpetosti le-tega v preteklost in zgodovino. Tako razumem utopično mišljenje v pozitivno-afirmativnem smislu, kot sposobnost refleksije o možnem, o alternativah in ne nazadnje o posledicah človekovih ravnanj in njihovih opustitev - torej morda še bolj o učinkih neravnanj. Sem se stekajo tudi vprašanja socializacije ter vpetosti njenih ključnih dejavnikov - družine, šole, množičnih medijev itn. - v ekonomsko in politično sfero.

Slednjima se poglobljeno posvečam v osrednjem, bolj teoretično-reflektivnem delu knjige, pri čemer se trudim relevantno vključiti tudi problematiko formiranja družbenega subjekta ter odnosa individuum - miljé - ljudstvo (demos). Ob tem problematiziram obstoj nacionalne-, socialne- in nasploh države v razmerah globalne ekonomije ter odnosu do globalnega kriminala, procesov integracije, korporacij in multinacionalk ter njihove >vladavine< vis-a-vis demokraciji. Hkrati zahteva obravnavo tudi (predstavniška) demokracija, ki jo je že ob samih začetkih zahodne civilizacije, pred slabim poltretjim tisočletjem, sam Platon lucidno opredelil za vladavino drhali, torej družbenih objektov (idiotes).